Intervjuji - bicikl čvek

Grega Stopar - fotograf in urednik mtb.si, glavni urednik revije Sokol 30.12.2007 MTBkoroska / Kalči Na svetovnem prvenstvu v Fort Williamu na Škotskem ni imel rute zaradi mraza, ampak zaradi miljonov zoprnih mušic Ime: Grega Priimek: Stopar Leto rojstva: 1979 Kraj bivanja: Ljubljana Za kateri klub voziš? Licence nikoli nisem imel, recimo da vozim za MTB Sokol Fun Sports, pa tudi za mtb.si ali KD Rajd. Predvsem pa zase. Teža pozimi: To vprašanje je morda bolj zanimivo pri kakšnem tekmovalcu ...86 kg. Teža poleti: Kakšen kilogram manj. Katero kolo voziš? Specialized Stumpjumper FSR za v hrib, na cesti Kono Zing, za mesto pa imam starega Cannondale-a Killer V. Slednji služi tudi za dirkanje. Sicer pa imam glede koles kar precejšno srečo, saj lahko vozim marsikatero testno kolo. Najljubša disciplina: Odvisno od moje vloge. Za fotoaparatom imam najraje spust, enako verjetno tudi v vlogi organizatorja. A tudi ostale discipline gorskega kolesarstva so mi zelo blizu, manj cesta, saj so tam pogledi na svet drugačni. Fotografija je nastala med pisanjem clanka o kolesarskih kurijih na Slovenski ulici v Ljubljani. (foto Sebastjan Vehar) Najljubša znamka kolesarskih oblačil? Težko bi izbral le eno, ker mi je pri nekaterih znamkah nekaj všeč, nekaj pač ne. V moji kolesarski garderobi je zelo veliko razlicnih znamk, po količini pa prav nobena ne izstopa, za nekaj oblačil sploh ne vem katere znamke so. Prisegam na tehnična oblačila s premišljenimi rešitvami. Kar se modnih zapovedi tiče nisem zelo muhast, kupim kar je dobro in poceni. Edino kar ne maram so kompleti, v kompletu majica+hlace enake linije me boste videli zelo redko. Najljubše tekmovanje oz tekmovališče: Maribor mi je zaradi vedno odlične atmosfere v času svetovnega pokala zelo pri srcu. Kot samo prizorišče mi je zelo všeč tudi Črni Vrh oziroma Javornik; tudi z dirko smo dokazali da je tam možno narediti dobrega 'dvojčka'. Večino evropskih dirk in prizorišč sem že videl, bi pa rad videl še Kanadsko turnejo, saj slišim samo pohvale. Vzornik: Takšna vprašanja običajno jaz postavljam drugim...Vzornikov imam celo vrsto, težko bi govoril o idolih, spoštujem pa osebnosti, delo in delovanje mnogih ljudi. Kar se novinarskega dela tiče sedi velik vzornik že preko mize, to je seveda Andrej Dekleva. Pri pisanju in fotkanju so mi v marsičem vzorniki praktično vsi sodelavci mtb.si in Sokola, saj ima čisto vsak neko posebnost. Pri dirkačih mi je car, ne toliko vzornik, zagotovo Greg Minnaar, pri športnikih splošno Ole Ejnar Bjoerndalen. Največja ikona gorskega kolesarstva mi je Missy Giove, res divja ženska. Posneto na enem izmed kolesarsko-pohodniških-pocitniških potovanj po Dolomitih. (foto: Tanja K.) Ali si se ukvarjal z kakšnimi drugimi športi? Edini šport, ki sem ga organizirano treniral je bil ragbi; to je bilo še v osnovni šoli. Sicer pa pozimi še deskam in se matram s tekom na smučeh, vcasih sem tudi smučal. Sem ter tja grem še peš v hrib, približno dvakrat letno tudi tečem. Poleti rad plavam, še posebej na Bledu in Bohinju. Kot novinar revije Sokol sem izkusil še mnogo drugih športov, nekateri so bili pač bolj zanimivi kot drugi. Še neodkrito področje ostaja srfanje. Tudi moja uredniška politika jasno kaže, da ne simpatiziram z ekipnimi športi, še posebej če je vključena žoga. Kdaj si začel z gorskim kolesarstvom? Ne spomnim se točno kdaj sem dobil prvi tricikel, se pa spomnim da me je na njemu lovil pes in kmalu zatem tudi ugriznil...Resni začetki so bili v četrtem razredu osnovne šole, ko sem za 400 takratnih mark ob pomoči staršev kupil za tisti čas noro dobrega BMX-a. BMX obdobju polnem padcev je sledila je pravzaprav vsiljena krajša faza z rogovo 'petko' z ravnim krmilom, tik pred srednjo šolo pa sem že bil na gorskem kolesu. Takrat so se stvari začele zares in tako je še danes, čeprav sem tudi na cesti kar nekaj časa. Si velik poznavalec koles in opreme, ali meniš da se bo trend nižanja teže komponent še nadaljeval? Odgovor je: na žalost da. A za tem se večinoma skrivajo zgolj marketinški razlogi. Proizvajalci nizko težo zlahka prodajo, saj je to kupcem zelo razumljiv podatek. Geometrija, ki je osnova kolesa, po mojem mnenju ni razumljiva niti 10 % kolesarjev. Z izjemo tekmovalcev na najvišjem nivoju nihče ne potrebuje tako lahkih koles, teže pa se še nižajo. Na sejmu Eurobike smo videli že 4 kg 'težka' kolesa, razvoj pa še napreduje. Pravijo, da je možno že danes narediti 2 kg težko kolo, a bi bilo predrago. Trend se jasno nadaljuje, vprašanje pa je kje se bo končal. Še posebej pri karbonu je vprašljiva varnost, trenutno so s tem povezane močno prisotne na Kitajskem. Vsi okvirji morajo biti po novem testirani, kar je odgovor na številne zlomljene okvirje. Meni osebno se zdijo veliko bolj kritične ultra lahke opore in krmila, ki iz vidika varnosti niso izpostavljena enako kot okvirji. Kot vidite iz zgoraj navedenih lastnih koles še vedno prisegam na aluminij. Legendarni Slick Rock v Utahu; zagotovo ena izmed najbolj nepozabnih voženj v življenju. (foto: Carter Ralph) Veliko potuješ po prizoriščih svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu ali se kdaj po teh progah tudi sam odpelješ? Žal zelo redko ali skoraj nikoli, zato pa sem za razliko od večine drugih reporterjev prehodil praktično vse proge, tudi tiste najdaljše za kros. Pri potovanjih na tekme ima prednost foto oprema in računalnik. Tudi časa ni prav veliko, na velikih tekmah sem v pogonu praktično cel dan, po zgodnjem zajtrku grem v novinarsko središče, nato na hrib, potem pa znova nazaj v središče. Običajno končamo z delom šele proti večeru. Zelo aktiven si bil pri organizaciji svetovnega pokala v Mariboru nam lahko malo opišeš koliko časa prej ste začeli z pripravami in seveda koliko časa vam je vzelo? Za odgovor na to vprašanje bi moral vprašati katerega izmed šefov, so pa priprave potekale več kot leto dni, seveda različno intenzivno. Po pridobitvi dirke se začnejo predvsem aktivnosti pri pridobivanju pokroviteljev in dovolenj, bolj kot se bliža dirka pa se delo seli na hrib. Z Andrejem sva bila zadolžena za medije in prostovoljce pa je že to vzelo toliko časa, da bi lahko v zadnjem mesecu delala samo to. Koliko ur so fantje preživeli na terenu in urejali proge si sploh ne upam pomisliti ... Iz potovanja po Kaliforniji, pri svetilniku na Long Beachu. Si tudi urednik revije Sokol, ki je v Sloveniji edina tovrstna revija, kako si prišel do tega, da si urejaš to revijo? Pravzaprav po spletu naklučij. K sodelovanju me je povabil Sebastajan Vehar, urednik revije Trim in kasneje tudi urednik Sokola. Povabil pa me je v odgovor na moje precej kritično pismo o vsebini revije. Začel sem kot občasni sodelavec, nato bolj redni in opravljal vse živo. Kasneje so me postavili za kolesarskega urednika, nato za odgovornega in potem celo za glavnega. Zanimivo delo, a za moj okus je bilo veliko preveč ukvarjanja s papirji, poročili in nekolesarskimi zadevami. Zato sem se pred dobrim letom dni na nek način potegnil nazaj in sem znova urednik zgolj kolesarskega dela, kar mi omogoča delovanje na drugih projektih. Pa se lahko preživi v Sloveniji z gorskim kolesarstvom ali kot pisec, poročevalec in fotograf? Ne. Ali pa vsaj jaz ne vem kako. Sam prihodek od pisanja in slikanja za Sokola in še kakšno drugo domačo revijo je v celotni strukturi mojega prihodka majhen, pa še to se nisem nikoli omejeval le na gorsko kolesarstvo. Preživim ker delam tudi kot urednik, dopisnik za druge revije, delam druge stvari za kolesarska podjetja; poleg tega pa z Andrejem delava tudi na drugih področjih, nepovezanih s kolesarstvom. Kot gorskokolesarski poročevalec bi lahko preživel le kot sodelavec tujih revij, a to je zelo težko, saj je zanimanja za takšno delo povsod veliko. Kaj pa tekmovalci - so lahko profesionalci? Saj lahko vsak vidi koliko je profesionalcev v Sloveniji. Imamo le eno profesionalno gorsko kolesarko in to je Blaža Klemenčič. Saj se najde še kdo drug, ki ne dela nič drugega v življenju, a to ni profesionalizem. Na cesti je stanje boljše, a nikakor ne pravljično. V svetu je velika porast zanimanja za gorsko kolesarske maratone, zakaj temu pri nas ni tako? Maraton je kot oblika dirke za rekreacijo zanimiva za vsakogar, zato jih je veliko. Pri nas je glavna ovira zakonodaja, saj je postavitev in legalizacija trase za pravi gorskokolesarski maraton prava nočna mora. Verjamem, da se bo s časom tudi to spremenilo, zagotovo pa bi moral tukaj večjo politično vlogo odigrati Odbor za množicnost pri KZS. Konec koncev je to idealna disciplina za množičnost in sam vidim maraton bliže temu odboru kot pri Odboru za gorsko kolesarstvo. pod Javorniki (foto:Andrej D.) Tvoje mnenje o Slovenskih krosih ali so dovolj zahtevni in kako je primerjavi z krosi v tujini? Nekatere proge kot so Črni Vrh in Kamnik so zelo v redu, nekatere si skoraj ne zaslužijo imena kros. Zlatoličje mi ostaja skrivnostni fenomen, saj je proga primerna za cestno kolo, pa kljub temu ostaja naša najmočnejša dirka. V splošnem bi rekel, da so proge prelahke, še bolj problematičen pa je nizek nivo organizacije. Podobna zgodba s progami je marsikje v tujini, včasih imam občutek kot da želijo organizatorji privabiti cestne kolesarje. Na žalost je vedno več prog z dolgim prvim vzponom in dolgim in tehnično nezahtevnim spustom; skoraj takšni sta bili progi na zadnjih dveh svetovnih prvenstvih. Kros mora biti stalno gor-dol z ravninami, vmes pa korenine, super strmi odseki in kakšen potok. Mariborska proga mi je bila zelo všec. Po duši si bolj freerider ali si se kdaj poskusil tudi na tekmah v spustu? Sam pravim, da sem 'kroskantrijaš', saj niti do kolen ne sežem fantom v spustu. V spustu nisem nikoli dirkal, imam pa nekaj nastopov v dvoboju. A to je bila kratka in klavrna kariera, kjer je bil uspeh če se nisem preveč potolkel. Rekel bom, da sem po duši vsegorski kolesar, a ne v frirajd smislu vožnje čez lesene objekte in skakanja čez prelomnice, temveč v smislu iskanja boljših enoslednic. Rad pridem sam na hrib in rad se spustim po dobri enoslednici. V angleško govorečem svetu bi si rekel 'trail rider'. Kaj pa tvoje mnenje o vzponih z gorskimi kolesi? Raje ne bi odgovarjal, saj se bom hitro zameril...Naj odgovori dejstvo, da se ne spomnim, da sem v osmih letih pri Sokolu in slabih dveh pri Mtb.si objavil članek o vzponu, pa smo objavili marsikaj. V reviji smo imeli le enkrat ali dvakrat pregled sezone ali pa kakšno napoved. Ne verjamem, da je to disciplina s privrženi zunaj kroga nastopajočih. Pa še sporočilo bralcem? Disciplina, pripadnost, kolo, oprema in kondicija niso važni. Važno je da na kolesu uživate in se vozite tako kot vam najbolj paše. Pa ne pozabite klikati na mtb.si in listati Sokola. usede se tudi na specialko - Portorož 07 (foto:Andrej D.)