Pravilna
nastavitev višine sedeža
Obstaja
več stvari na katere moramo pomisliti, ko si prilagajamo kolo. V naslednjem
članku, se boste lahko poučili o nastavitvah vašega kolesa, s katerimi
bo vožnja udobnejša in s pomočjo katerega se boste izognili
morebitnim poškodbam ter izboljšali vašo zmogljivost.
I.
Optimalna višina sedeža
Optimalna
višina sedeža je bila ocenjena na osnovi generiranja moči
in potrošnje kalorij. Raziskave so pokazale, da je poraba kisika
najmanjša pri višini sedeža, ki ustreza 100% višini
stegenskega trohanterja (koščena izboklina na najširšem
delu kolka), merjeno od trohanterja do tal (bosonogi) oziroma od 106
do 109 % višine sramnične zrasti-simfize (merjeno od tal do simfize).
Izkušeni kolesarji običajno izberejo optimalno višino sedeža
preprosto z ugotavljanjem doseganja največjih zmogljivosti.
Model
mišične aktivnosti, sile sklepov, model navorov ter učinkovitost
pedaliranja se pri različnih višinah sedeža razlikujejo.
Skozi
leta raziskav in analiz metaboličnih in empiričnih podatkov so se razvile
številne formule za nastavitve višine sedeža. Kadarkoli
si skušamo prilagoditi kolo, je pomembno da smo pri meritvah obuti
v kolesarsko obutev, s katero bomo vozili kolo. To nam bo omogocilo
pravilno nastavitev in udobje med vožnjo.
Metoda
1: Najenostavnejša in običajno najhitrejša metoda
zahteva namestitev kolesa na trenažer. Pedaliranje mora biti lahkotno,
sedež mora bit nastavljen popolnoma vodoravno. Kolesar se odpne
iz pedal, pete postavi na vrh pedal in prične vrteti nazaj (slika
1). Višina sedeža se nastavi na višino pri kateri
pete ohranjajo stik s pedali brez zibanja bokov sem in tja, ko kolesar
doseže najnižjo točko zavrtljaja (pedal stroke bottom).
|
Slika
1: Ocena višine sedeža glede na dolžino nog.
|
Ta
metoda običajno vodi do nekoliko nižje nastavitve sedeža,
kot jo pridobimo z drugimi formulami, ki jih bomo omenili. Ko je kolesar
pravilno zapet v pedala, mora biti v najnižji točki zavrtljaja
prisotna rahla fleksija kolena.
Metoda
2: Ta zelo priljubljena metoda za določanje višine sedeža
zahteva, da je oseba med merjenjem obuta v kolesarske čevlje, širina
razkoraka je približno 5 cm. Merimo na ravnih tleh. Pri merjenju
višine razkoraka si najlažje pomagamo z debelejšo knjigo,
ki jo postavimo med nogi, tesno do sramnične kosti (slika 2).
|
Slika
2: Merjenje višine razkoraka za določanje višine sedeža.
|
Sedaj
zmerimo razdaljo (od tal do vrha razkoraka) in nato dobljeno številko
pomnožimo s faktorjem 1.09, da dobimo razdaljo od sredine osi pedale
do vrha sedeža (slika 3), v položaju, ko je roka
gonilke vzporedna s sedežno cevjo. Rezultat nam poda zgornjo mejo
višine sedeža. Zapomni si da je vrh sedeža, definiran
kot mesto sedeža na katerem dejansko sediš in ne sprednja
konica oziroma rob na zadnjem delu sedeža.
 |
Slika
3: Višina sedeža je razdalja med vrhom sedeža in
središčem osi pedale, merjeno v položaju ko je roka
gonilke v liniji s sedežno cevjo. Večkrat se meri tudi od
sedeža do sredine gonilne osi. |
Metoda
3: Tretja formula pravi, da višino razkoraka (slika
2) pomnožimo s faktorjem 0.833, da dobimo razdaljo od središca
gonilne osi ( bottom bracket center) do vrha sedeža (slika
3). Rezultat te formule je za večino kolesarjev obicajno 0,6 do
2,5 cm nižja višina sedeža kot pri metodi 1. To formulo
so pred leti razvili s pomočjo poizkusov v vetrovniku in merjenjem moči
( power output). Pri uporabi pedal z zaklepanjem ( clipless pedal) se
priporoča, da od končnega rezultata odštejemo dodatne 3 mm.
Metoda
4: Pri tej metodi se priporoča, da pravilna nastavitev višine
sedeža za posameznika, ki nima bolečin v kolenih dopušca od
25° do 30° fleksije na iztegnjeni nogi, ko je pedala v spodnji
mrtvi točki ( bottom dead center). Ta kot je dobljen iz zveznice med
velikim femoralnim (stegenskim) trohanterjem in lateralnim kondilom
ter med lateralnim kondilom in lateralnim gležnjem iztegnjene noge
(slika 4). Ta meritev se mora opraviti z goniometrom ali pa
si lahko pomagamo z ravnilom in kotomerom. Instrument postavi vzdolž
stegna in golenice z osjo na sredini patele (pogacice). Fleksija od
25° do 30° omogoča ustrezno znižanje tlaka v kolenu in
preprečuje sprednje-anteriorne poškodbe kolen in odpravlja spodnjo
mrtvo točko na spodnji točki zavrtljaja. Ta položaj prav tako zmanjšuje
tlak v sprednjem delu kolena prek zmanjšanja tlaka v pogačici.
Sedež, ki je nastavljen previsoko se kaže kot bolečina v zadnjem
- posteriornem delu kolena, medtem ko sedež, ki je nastavljen prenizko
povzroča bolečino v sprednjem delu kolena.
|
Slika
4: Višina sedeža je določena z merjenjem stopinj kolenske
fleksije v spodnji mrtvi točki zavrtljaja. |
Zapomni
si, da so te vse te formule približki in ne točne vrednosti. Po
prvotnih nastavitvah, si mora kolesar po potrebi ponovno nastaviti višino
sedeža (in ostale nastavitve, o katerih bomo govorili v nadaljevanjih),
da si najde idealno pozicijo na kolesu. Spremembe prvotnih nastavitev
naj se izvršijo v manjših korakih, po približno 0,5 cm
po vsakih nekaj vožnjah. Ko si enkrat nastavil višino sedeža
na gorskem kolesu, je ta višina enaka tudi na tvojem cestnem kolesu,
oziroma nekoliko višja. Zaradi višje razdalje od tal do gonilnega
ležaja pri gorskih kolesih, je pri slednjih nekoliko nižja
višina sedeža smotrna, saj se s tem izognemo, da bi premaknili
točko težišca previsoko. Nižja točka težišča
namreč omogoča večjo stabilnost in okretnost ob minimalnem vplivu na
učinkovitost poganjanja.
Neskladje
v dolžini nog:
Neenakost
dolžine nog, ki se še lahko tolerira pri hoji lahko pri kolesarjenju
postane problem zaradi fiksne pozicije kolesarja na kolesu in zaradi
visokega števila ponovitev gibov vsako minuto na kolesu. Najprej
je potrebno določiti ali so neenakosti funkcionalne ali statične, ker
so korekcije za posamezen tip neskladja različne. Funkcionalne razlike
v dolžini, povzročene zaradi mehanike stopal (v gležnju ali
stopalu) se primarno korigirajo s posebnimi podlogami v cevljih in ustreznimi
nastavitvami kolesa. Statične neenakosti se lahko odpravijo s podložkami,
nastavitvami sedeža ali nastavitvami postavitve stopala.
|
Slika
5: Slika statičnih segmentalnih meritev. |
Statično
neskladje dolžin je lahko prisotna v stegnenici ali golenici. S
pomocjo rentgenske tehnologije (slika 5) se lahko opravijo
segmentalne meritve in ugotovi lokacija neskladja dolžin. Funkcionalno
neskladje dolžin se lahko pojavi kot okvara mehanike stopala. S
pomočjo radiografije se funkcionalno neskladje lahko prepozna. V izogib
napakam pri radiografiji mora preiskovanec med preiskavo stati na popolnoma
ravnih tleh. Višina sedeža za kolesarja z neskladno dolžino
nog se vedno nastavlja glede na daljšo nogo. Korekcije dolžine
se lahko napravijo na čevljih ali pedalih krajše noge ali z postavitvijo
stopal naprej-nazaj, ce se pojavi neskladje v dolžini stegnenice.
Obstaja še neskladje dolžin golenice in stegen. Neskladnost
dolžin golenice se lahko zlahka odpravijo z uporabo podložk,
s katerimi izenačimo dolžini. Podložke se namestijo med cevljem
in blokejem. Neskladnost v dolžini stegna odpravimo veliko težje.
Ena od metod, ki ni zanesljiva, je uporaba kombinacije podložk
in nastavitve v postavitvi stopala na pedali. Kot primer- 6 mm razlika
v dolžini se lahko odpravi s postavitvijo 3-mm kovinske plošcice
med cevljem in blokejem in z premikom stopala krajše noge za 1
mm nazaj, stopalo daljše noge pa za enako razdaljo naprej. Neskladnost
dolžin nekateri kolesarji uspešno odpravijo s t.i. ankling-om
(povečano plantarno ali dorfifleksijo stopala). Neskladnosti dolžin
4 mm ali manj, ne potrebuje korekcij.
Viri:
- Edmund Burke, PhD; HIGH-TECH CYCLING, Human cinetics, 1996
Pripravil:
Jure Kovač-Myint
.. 
...
.
